b.bluzenja

Vsak, ki me malo bolj pozna (ni treba iti prav v podrobnosti) ve, da sem iz Črnomlja. Pravzaprav se tam nisem niti rodila, tam nisem preživela niti več let svojega življenja, niti nimam tam stalnega prebivališča, niti nepremičnine, niti se nisem tam poročila, moj mož ni Belokranjec, nič od tega. Je pa to kraj, ki ga čutim. Ko se pripeljem pod železniškim mostom, začutim “dom”. Pozabim na mobitel, vse nekako odložim. V Črnomelj se vračam vse svoje življenje, znani so mi skoraj vsi priimki na pokopališču, z vsakim od njih poznam vsaj eno osebo ali pa vem nekaj o njej, za noben drug športni klub nisem navijala tako goreče kot za Črnomelj…kot za rokometni klub Črnomelj, ki je igral v drugi slovenski ligi, ki ni imel nobenega profesionalnega igralca, kjer je večina ternirala enkrat na teden in kjer so bile prve vrste na tribunah rezervirane za vaške posebneže?! Je pa krožnega napadalca igral moj oči in midva z bratom sva bila na vsakem petkovem treningu, na tekmah pa pogosto pred dvorano, ker so ga preveč srali(!?!) in nisva mogla zdržat ob igrišču. Če so zmagali, nisva mogla od sreče zaspati še celo noč. Tolikšne simpatije do nekega kluba nisem čutila nikoli več, čeprav sem (po slili razmer doma) “ljubitelj” športa.

To je kraj,  kjer poznam različne zanimive kotičke v naravi. Vem, kje rastejo jurčki, kje rastejo šmarnice, vem, kje spomladi najdem zvončke, kje jeseni kostanj, kje je poleti najmanj gužve ob Kolpi. Okoli lahko skačem v stari trenirki in razvlečenem pulovorju, v katerem se počutim svobodno, domače, lahko….preprosto dobro.

To je kraj, katerega sliko bi si obesila na zid. Sej veste, da se nekateri vaški umetniki preživljajo s tem, da po stari fotki bajte narišejo sliko - za darilo za 50-i. 60-i…..rojstni dan. Še pred kratkim mi ni bilo jasno, kako imaš lahko na steni sliko (velikokrat celo slabo sliko) svoje bajte. Evo, pa sem tukaj. Zlahka bi si na steni v dnevno sobo obesila Črnomelj. Častna.

Pa ni samo kraj. So tudi ljudje….Izpostavila bi svojo mamo. Gre za mojo staro mamo. Ona mi je dala veliko. Predvsem veliko vsega, kar ne moreš poimenovati z besedami, česar ne moreš prijeti. Ona je imela precej vsebine in še več…sposobna je bila velikih čustev in mislim, da imam nekaj tega po njej. Včasih je to slabo, ampak temu se ne bi nikoli odpovedala. Niti v zameno za prihranjene bolečine in solze. Ona bo vedno ostala z mano.

Za mano je težka odločitev: malega bomo izpisali iz vrtca. Razlog: bolezen za boleznijo, bolniška za bolniško, zbijanje vročine, svečke, obiski zdravnikov, dežurne ambulante, antibiotiki, nočne budnice, borbe s hrano, tehtanja, kupi perila….takšna zima je za nami. Ko je tvoja želja in edini fokus samo še zdravje, se lahko že resno zamisliš: ali si že globoko zakorakal v jesen življenja ali pa je treba odločno nekaj spremeniti.

Odločitve pa so že od nekdaj moja šibka točka. Zdaj je še težje: ne odločam več samo zase. Takoj sem padla v neko patetično stanje: komaj se je moj tamauči navadili na vrtec, na vzgojiteljice - ki so bile btw res super - ga že trgam iz znanega okolja. Tista slaba vest, da je star komaj pol drugo leto pa mora že zamenjati okolje. Pustiti za sabo določene ljudi. Kaj mu delam?! To me je čist razjedlo. Še bolj zato, ker sama v življeneju zelo težko prenašam menjave okolja, menjave ljudi. Odhode. Slovese. To je zame ena sama velika bolečina.

Moj edini spomin na prvi razred je boleč prizor, ko nas je ob poletju zapustila tovarišica za podaljšano bivanje. Živo se spomnim, da me je pospremila v garderobo, sedli sva na klopco in povedala mi je tiste težke besede slovesa. Nekako sem se še borila s solzami, srce je postalo divje, tesnoba se je dvignila do grla, samo nekaj sem mencala. Objela me je, jaz sem pa kar stekla ven. Na zrak, kjer so sloze kar bruhnile iz mene. In še cel vikend sem jokala. In potem so takšni in drugačni dogodki slovesa, nekakšnih sprememb, postajali stalnica: menjava šole, valeta, maturantski ples, menjava službe, selitev…. Ljudje smo ob teh spremembah, ki naj bi bili pravzaprav korak naprej, nek logični socialni razvoj človeka (če bi bilo po moje, bi bili verjetno še na stopnji prezgodovinskih skupnosti - nič razvoja, nobenih sprememb) celo razvili neke rituale. Zabavamo se, priredimo ples v lepih oblekah, pijemo, opijamo se, zapravljamo denar, praznujemo, slikamo se za spomin…..Nekateri so nad temi prelomnicami navdušeni, pomenijo jim nov izziv, premaknejo jim obzorja, preplavijo jih z motivacijo. Jaz pa sem ponavadi zmeraj trpela. Najbolj me je bilo strah za ljudi, ki jih bom izgubila. In večino sem res.

Nekaj pa jih ostane. Malo, ampak samo ti so res pomembni. Enkrat sem prebrala, da če imaš nekoga zares rad, ga pusti, da gre. Če se ne vrne, ni nikoli nič bilo. Tega se oklenem vedno, ko moram koga od SVOJIH spustiti. In do zdaj se je še vedno izkazalo za resnično. Nekateri niso nikoli šli, spet drugi so se vrnili, nekaj jih še čakam…. Recimo iz vrtca nimam od prijateljčkov nikogar več….imam pa iz tistega obdobja še mamo in očija. Onadva nista nikoli res šla in za ta občutek, da ju res IMAM, za zmeraj, sem jima hvaležna. To želim dati tudi Danu. In to mu dava res lahko samo jaz in njegov oči. Nobena tovarišica v vrtcu.

Nezadržno se približuje božični čas. In že nekaj let zame to ne pomeni več samo odvijanja daril in basanja z dobrotami do onemoglosti. Odkar živimo v svojem gospodinjstvu, odkar sem mama, sem pri vseh Božičkovih presenečenjih veliko bolj aktivna - to seveda vključuje vse polno opravil in sredstev, finančnih seveda. Treba je razmisliti, koga bomo s čim lepim presenetili, vse to nakupiti, zaviti, dostaviti, pri tem pa ne bankrotirati. Potem si zamisliti nekaj jedilnikov, nakupiti hrano, jo skuhati, povabiti goste, jih zabavati, postaviti smrečico, poskrbeti za okraske, jaslice, kupiti oziroma izdelati voščilnice, poiskati ali se spomiti naslovov, nekaj posebenega napisati in seveda vse pravočasno odposlati.

Kar veliko opravil, če upoštevamo še, da je pri tem potrebno staršansko uživati (samo pomislim na gužvo v BTC, pa to ni več mogoče) in vsem družinskim članom pričarati pravo domače božično vzdušje. Za pravo gospodinjo in dobro mamo se to pač spodobi. V bistvu se to kar pričakuje. Ja, letos, ko sem razmišljala o tem, sem že kar obupala. Ob vseh drugih sprotnih operativnih stvareh, mi nikakor ne bo zneslo. Ni šans. Sama s samo sem naredila kompromis: darila, ki jih bom podarila, bodo res iz srca, vsebina voščilnic tudi, ostalo pa ni važno. Okraski na smreki bodo stari (verjetno jih bo bolj malo preživelo, če upoštvem, da so stekleni, Dan pa se jih želi za vsako ceno dotikati s svojimi malimi prstki), praznovali bomo pri babicah, teti…itd., voščilnice tudi letos ne bodo unikatne (četudi si vsako leto obljubim, da se naslednjič pa res potrudim), jaslice bodo spet brez naravnega mahu, čeprav je bilo zame, ko sem bila otrok, najljubše božično opravilo ravno nabiranje mahu v gozdu. Luščenje skal, slačenje dreves, sušenje mahu pri babici na podstrehi itd. Če pa se spet spomnim mojega Dana, je to, da mahu še nekaj let ne bo v našem stanovanju, itak edino logično (če si ga ne želim tudi na kavču in na kuhinjski mizi in v postelji). Pa to z mahom pravzaprav niti ni tako važno.

No, ko sem se letos Božiča lotila v nekakšni okrnjeni verziji, sem bila iz dneva v dan bolj zadovoljna in vedno bolj božično razpoložena. Z darili sem sama kar zadovoljna, ampak to itak ne šteje. Čakam (v bistvu komaj čakam) na reakcije obdarovancev in upam, da ne bodo razočarani. Včeraj sem se lotila še voščilnic. Sprva se mi niti ni dalo, ampak potem je kar na enkrat steklo. Imela sem skoraj svoj osebni božični večer. Pregledala sem vse stare shranjene voščilnice in se spomnila na marsikoga, ki ga že nekaj časa nisem videla. Ob marsikaterem voščilu, ki je šlo mogoče enkrat pred leti kar mimo mene, mi je postalo toplo pri srcu. Nekatere besede so se me res dotaknile. In nenadoma sem dobila čudovit občutek, da me (nas) imajo ti ljudje res radi. Da so iskreni, da so MOJI. In kaj drugega, če ne ravno TO, je tisto - tako želeno, tako iskano, tako potrebno, božično vzdušje. To je bil moj letošnji Božič. Potem so besede tudi meni stekle same od sebe. Vsakemu sem napisala res iskreno voščilo: vsakega posebej sem se res spomnila, ga začutila in potem sploh ni bilo težko napisati, kar res mislim, kar res čutim, iz srca. V hipu je bila ura polnoč in bila sem polna energije, polna ljubezni do teh mojih ljudi, ki sem jim voščila za praznike. To je bil res pravi trenutek. Ko bi le bilo vsako leto tako….Vedno sem se zgražala nad verzi v stilu: “Veliko dragocenejši je tisti nasmeh, ki osreči tudi tistega, ki ga podarja.” Ponavadi sem si sama pri sebi mislila - prazna puhlica, bulšit. Ampak včeraj se mi je zgodilo točno to. In zato bom vztarjala pri pošiljanju voščilnic, papiratih voščilnic v fizični obliki. Mejl se izgubi, sms tudi, staro dobro papirnato voščilnico pa rukneš nekam v predal, ampak čez nekaj let bo morda enkrat nekomu za trenutek spet segla do srca.

Zadnjič, sredi kaotičnega obdobja, ko je bil mali že tretji teden ful bolan, jaz polna slabe vesti zaradi tega, ker me ni in ni v službo, doma vse v razsulu, spali smo po uro, dve na noč, sem šla kr k frizerju. Da mal presekaš. In na koncu sem se res počutila bolje.

Pa ne samo zaradi nove frizure, to še najmanj. Sicer je bila ok, super, ampak to je bilo res še najmanj pomembno. Bolj sem imela občutek, da sem se sprostila. Kot bi prišla od kakšnega terapevta (čeprav v resnici tega še nisem doživela) in ne od frizerja. In gospe pred mano, gospe za mano - se mi je zdelo, da obisk pri frizerju doživljajo podobno. Gospa pred mano, je razlagala o hčerki, pa o problemih, ki jih ima ta s svojim možem in o svoji skrbi za vse njih. In frizerki je prinesla pokazat cel albumček slik svojih vnukov in njihov vikend, pa zaraven fotokopijo načrta za prenovo itd. Halo? O frizuri se sploh nista pogovarjali, na koncu samo hiter pogled v ogledalo z leve in desne, ocena odlično, in spet o željah za čez vikend, pa o tem, kako bo jutri najstarejši vnuk praznoval rojstni dan in vse o potici, ki že vzhaja doma.

Hm, tudi sama sem se med tem prav dobro počutila. Poslušaš neke druge zgodbe, vidiš, da imajo tudi drugi težave, med tem prelistaš vso aktualno rumeno literaturo in skrbi kar odplavajo proč. In potem si itak že na vrsti, da še sam poveš svojo zgodbo, svoja opažanja, lahko lažeš, lahko ne, lahko pripoveduješ vesele stavri, lahko žalostne, karkoli. Če si ta dan bolj tiho, celo frizerka pove kakšno svojo ali pa kar nadaljujeta od prejšnjič. Frizerka namreč seveda zelo dobro sledi najpomembnejšim temam v tvojem življenju. In to potem zgleda kot kakšna nadaljevanka - vsakič nov del.

Dobro, za nas stranke deluje. To razumem. Pridemo, dobrimo frizuro, zaraven pa lahko še odložimo svoje breme. Ampak kaj pa frizerka? Saj vendar celo svoje življenje posluša, kaj se dogaja njenim strankam, spremlja življenjske uspehe, zaplete in seveda tudi tragedije….folk se na frizerskem stolu sprosti in trosi vse živo. In frizerka posluša, hvali, tolaži, prikimava, vzpodbuja itd. Vsaj moja je taka. Dobra terapevtka. Polna pozitivne energije. Šele zdaj, ko vidim, kaj vse poleg striženja in umivanja las jo vsak dan čaka v tistem salonu, razumem, zakaj so storitve barvanja in striženja las za ženske tako drage. Čisto upravičeno. In zakaj tipi plačujejo za isto striženje bistveno manj? Logično - nič izlivanja duše, nobenega kazanja slik, razlag. Samo komentar o vremenu, o prihajajočem prazniku, mogoče kakšna o aktualni politični aferi in konec. Res gre samo za striženje. Naša frizerka pa bi lahko napisala knjigo, pa ne eno, če sodim samo po tem, kar sama slišim v salonu, bi lahko vsako leto napisala uspešnico. Toliko je teh zgodb, ki privrejo na dan pod havbami. Nemalokrat tečejo solze…včasih solze sreče, drugič solze žalosti….velikokrat je salon poln smeha, veselja. In nič čudnega, da se žensek tako navežejo na svojo frizerko (ali frizerja)? Itak.

Pred dobrim letom se je moja frizerka odločila odseliti na Primorsko. Groza? Kaj bo z mano, kaj bom zdaj, čisto me je vrglo s tira. Pripravljena sem se bila voziti k frizerju tudi v Izolo. Še dobro, da se je kmalu vrnila…..mnogo se nas je odahnilo in prišparalo na bencinu. Mogoče bi človek pomislil, da pretiravam. Še bolj, če povem, da sploh nisem tiste vrste bejba, ki bi morala imeti vedno stoprocentno spedenano frizuro. Sploh ne. Ampak frizerji imajo v življenju žensk eno posebno mesto, čeprav na kocnu vedno plačaš samo za “novo frizuro”?!?

Naš sodelavec danes praznuje 40.let. Nedvomno pomemben dogodek, ki od nas zaposlenih terja vsaj malo pozornosti. Že cel mesec pilimo scenarij. Prisotni morajo biti vsaj tri elementi: presenečenje, čustva in nostalgija. Nostalgija…to je tisto pravo. Spomini, spomini na mladost, na nore cajte, na žure, na musko, na bulerje, na…..temu ni konca. Vsak ima svoj seznam, ampak ko ti prinesejo na neko obletnico, poroko, praznovanje delček, košček, drobec mladosti je konec. To vsakemu seže do srca: pa se utrne solza, pa se zasvetijo oči, zletijo metuljčki v trebuhu….to je tisti filing.

To, točno to smo želeli tudi mi. Pa smo pobrskali po spominu. Tip je bil baje punker, nosil je tisti črno, kratko, usnjeno jakno z neti, z resicami, s pasovi, po možnosti z bedži in z razstgano podlogo (to itak ni bilo važno). To jakno mu moramo prinesti na žur. To bo pika na i, češnja na sadni kupi. Pa smo zavihali rokave. Treba je bilo dobiti punkersko jakno. Malo pomislim, in že se mi pred očmi zavrtijo različni osebki, ki so nosili točno takšno jakno v mojih “norih cajtih”: sošolec iz Bežigrajske gimnazije, pa frend, ki je igral v Rožah, pa tip iz Bežigrada, ki si je uredil svojo sobo v kleti in se je želel poročiti s hčerko od Lovšina, pa model, z zlatim Vegovim, ki ga je zjebala trava, pa celo sosed, ki je živel pod nami v našem bloku na Fužinah in je delal v McDonaldsu….pa še jih je bilo. Vsi v isti jakni, vsak s svojo zgodbo. In začnem klicat, probam na nekaj koncih pa povsod isto: “UUuuuUU, sej res, tista moja jakna…”, potem pa ugotovitev, da je ni več. Sicer povsod nostalgija, v stilu, ja to so bili cajti…in potem zaključek, da je ni več, ne jakne, in seveda tudi tistih cajtov ne.

Vsi so se selili ali pa “pospravljali”, pa so zmetali staro kramo stran. Staro kramo, spomine, nostalgijo, del sebe??? Tudi meni se je to zgodilo. Ko sva se selila v novo stanovaonje in sem pokala svoje stvari v škatle sem stran zmetala vse kavbojke na zvonec, poštepane na kolenih, vse stare, razvlečene puloverje, jope in kariraste srajce, pa tudi zgonene bularje in olstarke s podpisi, postre od Axla itd.. Vse je šlo v kanto. Pa sej, kaj bi s tem. Ampak ob takšnih priložnostih, kot je danes, me zagrabi, da bi vse to še imela. Če bi lahko šla še enkrat čez to inventuro, bi spravla vsaj ene bulerje (čisto malo upanja imam, da so mogoče kakšni še kje), pa magari zraven najlepših salonarjev v novo omaro. Ne bi mi bilo žal 20 centimetrov prostora za “nore cajte”.  

Všasih takšnih stvari niso metali stran, so jih spravili na podstrešje ali pa v klet. Danes pa smo bolj racionalni, bolj imamo popedenane stvari, več je izbire v štacunah, moda se konec koncev menja vsako leto in vsa garderoba se zamenja, prostora pa zmanjkuje. Kdo še špara stare cunje. Ampak za vsako obdobje življenja je treba imeti prostor tudi v novem, lepem stanovanju. Čez 15 let bom svoje bularje z največjih ponosom kazala svojemu sinu (res upam, da so še kje) in če mi jih bi kdo prinesel na mojo 40.letnico, se ne bi mogla zadržat.

Ampak kaj nam je: najprej mečemo stran stvari, ki nas spominjajo na preteklost, da gremo lahko neovirano naprej v novo obdobje, potem enkrat pa jokamo od sreče, če se je po pomoti kje kakšna stvar iz naše preteklosti izmuznila panični ekstinkciji v obdobju prehoda v zrelostno obdobje.  

Ja, takrat bi bili najraje brez preteklosti. Brez madeža, nedotaknjeni, pripravljeni, da začnemo od začetka in si ustvarimo čisto novo, boljše, idealno življenje. Vržemo stran vse stare cunje, dnevnike, posnetke, prekinemo stike s starimi frendi. Ampak spominov ne moreš kar izbrisati in tudi ne stran vreči delčka srca, ki so ga napolnili “nori cajti”. Ne gre. Pa sej na koncu ugotoviš, da je to seveda še kako pomembno, da je to del tebe, da te to čisto nič ne ovira pri velikem poslanstvu, postati zgleden človek. Lahko si zgleden človek in celo srečen človek, četudi si v osemletki nosil flanelasto sraco do kolen in v srednji šoli zguljene bulerje in vojški ruzak. 

Potem pa zglednemu človeku (karkoli to že za koga pomeni) na 40.letnici oblečejo v usnjeno zguljeno jakno, staro vsaj 25.let, in mu priteče solza….ja, kje so že tisti cajti. Pa sej ni keč v jakni - vse ostane v glavi in srcu, samo pristisniti je treba na pravi gumb.

Danes, ob praznovanju prvega rojstenga dne mojega Dana, ko so gostje začeli odhajati, sem dojela, da imam pa zdej res že eno novo vlogo v družbi: vsega je bilo seveda v izobilju in preveč, kot se za dobro rojstnodnevno zabavo spodobi (sploh, če je to prvi rojstni dan prvorojenca!), in na koncu sem seveda naredila paketke - “za sabo”. Košček torte, pršut, lepinje….vse lično zavito v srebrno folijo, pa francoska, ta seveda v posodicah, najbolje bi bilo, če bi bil tupperware, ki ga seveda potem gostje ob naslednjem obisku čistega vrnejo. Mogoče v njem naslednjič celo prinesejo kakšno svojo specialiteto ali pa kaj, kar jim je “ostalo”. In krog je sklenjen. Dilanje s tapperrwareom, srebnimi paketki….Odkar imam Dana, se pravi od tega je eno leto, sem v tem krogu neprestano. Vsako soboto hodimo k tašči po govejo župo, za zmrnit. Velikokrat, ko se mi iz omare po celi kuhinji vsujejo plastične posodice se spračujem, čigava je že katera. In potem, preden gremo k eni ali drugi babici, panično iščem pripadajoče pokrovčke. In ponavadi jih je za celo vrečko, ki jih seveda potem tovorimo zdaj v eno smer in potem spet, polne tega “za sabo”, še v drugo. Ker je tako enostavneje in ceneje in hitreje in pripročneje in bolj praktično….Pa sem si, ko sem bila jaz majhna in je moja mami od svoje mame vedeno tovorila takšne vrečke in piskre (takrat še ni bilo tupperwara), tisočkrat obljubila, da jaz tega nikoli ne bom počela. Sovražila sem te številne vrečke, ki smo jih vsako nedeljo pripeljali od babice in ki sem jih potem seveda morala pomagati nesti gor (iz avta v 3. nadstropje našega bloka). Zdelo se mi je, da me pred blokom vsi gledajo in da mi mami s temi vrečkami dela totalno sramoto. Nisem razmela, kaj nam bo ta hrana…bedra, ki so ostala od kosila, pa domač kruh, pa zelenjava z vrta, pa domača jajca….vedno, vsak teden smo prenašali vrečke. Groza. Sramota.

In potem res odrasteš in se preseliš v novo stanovanje, kjer si sam svoj gospodar. Vsaj pri nas, midva, nisva kaj dosti kuhala. Sva jedla zunaj ali pa sva šla na kosilo k eni od mam. In vedno sta ponujali “za sabo”. Midva pa sva vztrajno odklanjala te “prispevke”, saj res ne bi pojedla. Itak, da si raje naročiš pico. Zvečer že ne bova jedla posušenega bedra ali pa grela starega golaža, sva si mislila in zavijala z očmi, ko sva odhajala. Kje se nama je pa dalo. Poleg tega pa…..sovražim vrečke. In tako je bilo kar nekaj časa….vse do Dana. Ko se je navadil na gosto hrano in je bilo treba začeti kuhati - pa ne enkrat, ampak celo večkrat na dan - sem začela intenzivno razmišljati, kako naj poenostavimo postopke. Vse prevečkrat je bilo treba v trgovino (ker je zmanjkalo zdaj tega zdaj onega), vse prevečkrat smo kuhali, pogosto preveč in zato smo vse preveč hrane metali stran. Probaš vse živo…na koncu pa pristaneš pri vrečkah in tupperwaru. Itak. Vzameš krompir od tašče in ti ni treba tovoriti poleg špecarije še gajbe krompirja. Vzameš zelenjavno juho od mame in ti ni treba kuhati večerje. Vzameš liter goveje juhe in ti ni treba cel dopoldan stati za štedilnikom. In začeli smo tovoriti vrečke…od vsepovsod. Če nam le kdo da kaj “za sabo”. In celo mame so bolj srečne. Mi pa seveda tudi.

Ampak do zdaj smo bili mi samo odjemniki. Jemali smo, vračali pa prazne posodice. Do danes. Danes pa so celo babice od nas odnesele prve paketke “za sabo”. Pa kakšen rojstni dan bi pa to bil, če ne bi nič ostalo “za sabo”. V naši družini (v obeh) to nekaj šteje. In danes sem celo vesela, da imamo koga, ki nam vedno znova naštima vrečke “za sabo”, ko odhajamo, in da jim lahko celo mi kdaj pa kdaj vrnemo. Pa verjetno bomo zdaj še nekaj let mi vztrajno več odnašali, potem pa se bo razmerje obrnilo - in bomo potem mi več prinašali. Ampak vrečke ostajajo….samo smer se obrne. Tega takrat, ko sem bila manjša, še nisem dojela. Pa sej verjetno tudi moj Dan tega ne bo mogel (hotel) razumeti, pa ga bom vseeno (tako kot so moji mene) silila, da mi bo vrečke pomagal odnesti gor. Brez pojasnil…ker tako pač je. Z vrečkami bo rasel gor in mislim, da bi moral biti zato celo vesel. Itak pa bo slej kot prej tudi sam razumel. Če bo le tak srečnež kot jaz, da ne bo vrečk nosil samo iz šopingcentrov.