b.bluzenja

Nezadržno se približuje božični čas. In že nekaj let zame to ne pomeni več samo odvijanja daril in basanja z dobrotami do onemoglosti. Odkar živimo v svojem gospodinjstvu, odkar sem mama, sem pri vseh Božičkovih presenečenjih veliko bolj aktivna - to seveda vključuje vse polno opravil in sredstev, finančnih seveda. Treba je razmisliti, koga bomo s čim lepim presenetili, vse to nakupiti, zaviti, dostaviti, pri tem pa ne bankrotirati. Potem si zamisliti nekaj jedilnikov, nakupiti hrano, jo skuhati, povabiti goste, jih zabavati, postaviti smrečico, poskrbeti za okraske, jaslice, kupiti oziroma izdelati voščilnice, poiskati ali se spomiti naslovov, nekaj posebenega napisati in seveda vse pravočasno odposlati.

Kar veliko opravil, če upoštevamo še, da je pri tem potrebno staršansko uživati (samo pomislim na gužvo v BTC, pa to ni več mogoče) in vsem družinskim članom pričarati pravo domače božično vzdušje. Za pravo gospodinjo in dobro mamo se to pač spodobi. V bistvu se to kar pričakuje. Ja, letos, ko sem razmišljala o tem, sem že kar obupala. Ob vseh drugih sprotnih operativnih stvareh, mi nikakor ne bo zneslo. Ni šans. Sama s samo sem naredila kompromis: darila, ki jih bom podarila, bodo res iz srca, vsebina voščilnic tudi, ostalo pa ni važno. Okraski na smreki bodo stari (verjetno jih bo bolj malo preživelo, če upoštvem, da so stekleni, Dan pa se jih želi za vsako ceno dotikati s svojimi malimi prstki), praznovali bomo pri babicah, teti…itd., voščilnice tudi letos ne bodo unikatne (četudi si vsako leto obljubim, da se naslednjič pa res potrudim), jaslice bodo spet brez naravnega mahu, čeprav je bilo zame, ko sem bila otrok, najljubše božično opravilo ravno nabiranje mahu v gozdu. Luščenje skal, slačenje dreves, sušenje mahu pri babici na podstrehi itd. Če pa se spet spomnim mojega Dana, je to, da mahu še nekaj let ne bo v našem stanovanju, itak edino logično (če si ga ne želim tudi na kavču in na kuhinjski mizi in v postelji). Pa to z mahom pravzaprav niti ni tako važno.

No, ko sem se letos Božiča lotila v nekakšni okrnjeni verziji, sem bila iz dneva v dan bolj zadovoljna in vedno bolj božično razpoložena. Z darili sem sama kar zadovoljna, ampak to itak ne šteje. Čakam (v bistvu komaj čakam) na reakcije obdarovancev in upam, da ne bodo razočarani. Včeraj sem se lotila še voščilnic. Sprva se mi niti ni dalo, ampak potem je kar na enkrat steklo. Imela sem skoraj svoj osebni božični večer. Pregledala sem vse stare shranjene voščilnice in se spomnila na marsikoga, ki ga že nekaj časa nisem videla. Ob marsikaterem voščilu, ki je šlo mogoče enkrat pred leti kar mimo mene, mi je postalo toplo pri srcu. Nekatere besede so se me res dotaknile. In nenadoma sem dobila čudovit občutek, da me (nas) imajo ti ljudje res radi. Da so iskreni, da so MOJI. In kaj drugega, če ne ravno TO, je tisto - tako želeno, tako iskano, tako potrebno, božično vzdušje. To je bil moj letošnji Božič. Potem so besede tudi meni stekle same od sebe. Vsakemu sem napisala res iskreno voščilo: vsakega posebej sem se res spomnila, ga začutila in potem sploh ni bilo težko napisati, kar res mislim, kar res čutim, iz srca. V hipu je bila ura polnoč in bila sem polna energije, polna ljubezni do teh mojih ljudi, ki sem jim voščila za praznike. To je bil res pravi trenutek. Ko bi le bilo vsako leto tako….Vedno sem se zgražala nad verzi v stilu: “Veliko dragocenejši je tisti nasmeh, ki osreči tudi tistega, ki ga podarja.” Ponavadi sem si sama pri sebi mislila - prazna puhlica, bulšit. Ampak včeraj se mi je zgodilo točno to. In zato bom vztarjala pri pošiljanju voščilnic, papiratih voščilnic v fizični obliki. Mejl se izgubi, sms tudi, staro dobro papirnato voščilnico pa rukneš nekam v predal, ampak čez nekaj let bo morda enkrat nekomu za trenutek spet segla do srca.